prim. dr. Aleksander Stepanović, dr. med.
Nevropatska bolečina je pogostejša, kot bi morda sklepali iz njenega nekoliko nenavadnega imena. Raziskave kažejo, da se pojavlja pri 7 do 10 % naših bolnikov. Zaradi staranja prebivalstva je namreč vse več kroničnih bolnikov, na primer s sladkorno boleznijo, ki je pogost vzrok za nevropatsko bolečino. Z napredkom medicine se podaljšuje tudi življenjska doba bolnikov z boleznimi, kot je rak, vendar so pogosto zdravljeni s posegi ali zdravili, katerih neželeni učinek je nevropatska bolečina. V družinski medicini je zato zelo pomembno, da jo prepoznamo in bolnika z njo pravilno zdravimo
Nevropatsko bolečino je včasih težko diagnosticirati in razlikovati od drugih vrst bolečine. Poznamo več simptomov, ki so lahko povezani z njo in jo pomagajo prepoznati. Bolniki jih pogosto opisujejo kot pekoč občutek, tresenje z elektriko, mravljinčenje ali zbadanje. Zdravnik družinske medicine, ki pozna bolnika in njegove kronične bolezni, lahko hitro ugotovi, ali lahko katera od njih povzroči nevropatsko bolečino. Največkrat so to sladkorna bolezen ali pa herpes zoster, multipla skleroza, sindrom karpalnega kanala, stanja po možganski kapi in tudi okužbe s HIV. Včasih so z nevropatsko bolečino povezane še različne duševne bolezni, na primer depresija, tesnobnost in motnje spanja. Njihovo zdravljenje pozitivno vpliva na nevropatsko bolečino in kakovost življenja, poleg tega pa lahko olajša odločitev o izbiri ustreznega zdravila. Z nevropatsko bolečino se v družinski medicini srečujemo tudi po različnih poškodbah, na primer hrbtenjače, in poškodbenih amputacijah udov. Nevropatska bolečina se lahko pojavlja na značilnih mestih, na primer nevralgija trigeminusa na obrazu, pri bolnikih z bolečino v križu pa nevropatska bolečina neredko nastane zaradi poškodbe živcev, ki je posledica pritiska nanje oziroma na njihovo korenino zaradi degeneracije ali hernije medvretenčnega diska. Na to je pomembno pomisliti zlasti pri bolnikih z bolečino v križu, ki se ne odzivajo na zdravljenje z običajnimi analgetiki.
Včasih si v družinski medicini pri prepoznavanju nevropatske bolečine pomagamo z vprašalniki, od katerih je najbolj znan vprašalnik DN4 (Douleur Neuropathique 4). V veliko pomoč nam je, če ga bolnik sam ali z medicinsko sestro vsaj delno izpolni že pred pregledom pri zdravniku.
Če rezultati kažejo na možnost nevropatske bolečine, lahko zdravnik to nadalje razišče z nevrološkim pregledom. Ta na primarni ravni vključuje enostavne teste za občutek za dotik in boleče dražljaje, lahko pa uporabimo tudi glasbene vilice za testiranje občutka za vibracije in druge pripomočke za toplotne dražljaje.
Ko nevropatsko bolečino prepoznamo, jo že na primarni ravni začnemo tudi zdraviti. Kot zdravila prve izbire predpišemo zdravila, ki v osnovi niso protibolečinska. To so običajno antidepresivi, tako imenovani zaviralci ponovnega prevzema noradrenalina in serotonina (npr. duloksetin), ali pa zdravila, ki se sicer uporabljajo za zdravljenje epilepsije (gabapentin, pregabalin). Bolniku je treba nujno pojasniti, zakaj smo mu predpisali tako zdravilo. Tako preprečimo nesporazum, ko bi bolnik prebral navodila in se odločil, da zdravila ne bo jemal, saj ni depresiven oziroma nima epilepsije.
Običajno imajo bolniki manj zadržkov glede lokalnega zdravljenja, na primer z obliži. Za zdravljenje lokalizirane nevropatske bolečine so primerni lidokainski obliži, kapsaicinskih obližev pa v družinski medicini praviloma ne uporabljamo, ker povzročajo nelagodje in pekoč občutek. Od drugih zdravil najpogosteje predpisujemo tramadol. Bolniki zelo radi posegajo po rastlinah ali zdravilih rastlinskega izvora. Na voljo so nekatera zelišča in prehranska dopolnila, katerih učinkovitost ni dokazana. Za konopljo in njene izvlečke je bilo na primer ugotovljeno, da so pri bolečinah, povezanih z multiplo sklerozo, spremenljivo učinkoviti. Pomagajo tudi vaje, akupunktura, masaža in v nekaterih primerih elektroterapija (TENS).
Za zdravnika družinske medicine je ključno, da nevropatsko bolečino prepozna in začne zdraviti. Bolnika med zdravljenjem aktivno spremlja in prilagaja zdravljenje z zdravili. Poznati mora tudi druge možnosti in bolnika po potrebi usmeriti nanje.
